UVOD
Tkalstvo je bilo nekoč, poleg lončarstva, eno pomembnejših domačih obrti v Sloveniji. Gre za postopek izdelovanja platna iz niti, ki se pravokotno prepletajo. Čeprav so se statve, na katerih je izdelek nastal, skozi čas spremenile, so osnovni principi tkanja ostali isti.
RAZPRAVA
Obrt je bila prisotna na celotnem slovenskem ozemlju, še posebej pa na Gorenjeskem in sicer v okolici Škofje Loke. Cvetela je predvsem v 18. stol., ko je imelo škofjeloško platno pomembno vlogo v trgovini dežele Kranjske. Proizvodnja blaga je na prehodu iz 19. V 20. stol. začela zamirati, saj je industrijsko narejeno blago izpodrinilo ročno izdelanega, stkanega na statvah. Sicer pa se je tkalstvo najbolje ohranilo v Beli krajini ter v Prekmurju.
Vsaka vas je imela vsaj eno sušilno jamo, imenovano “pejč” ali “bik, ”ki je bila običajno postavljena v bližini potoka zaradi hitre dostopnosti do vode. Jama je stala na malce dvignjenem predelu tako, da je bila vidna sprednja stran z odprtino, v kateri so kurili. Zidana je bila iz kamna, na dnu pa je bilo gorišče.
Za predivo so povečini uporabljali lan, konopljo, volno ter bombaž (katerega so dobili iz Amerike, Egipta, Indije). Za trenje lanu ali konoplje so uporabljali lesene pripomočke imenovane trlice. Preden so terice začele treti pa so ponekod z lesenim tolkačem suh lan tudi stolkle. Ob trenju so se vlakna ločila od stebla in tako jim je ostalo le še vlakno.
Predivo so nato razčesale in očistile z lesenimi glavniki, ki so imeli kovinske zobce. S tem se je slabše predivo ločilo od boljšega, katerega pa so nato zavile v kodeljo/vozel. Sledilo je predenje, pri katerem je nastajala nit. Med predenjem so imele kodeljo nataknjeno na stolpastem nastavku na preslici, ki pa je bila samostoječa poleg kolovrata. S slinjenjem oz. močenjem prstov so predice nit sukale na vreteno, ki pa je bilo povezano s kolesom, katerega je predica poganjala s stopalnikom.
Sledilo je beljenje, ki so ga lahko ponovile tudi pri končnem izdelku. Zaradi naravne sivkaste barve so prejo najprej namakale v mrzli vodi, nato pa jo kuhale v svinjskem kotlu. Na dno kotla so položile slamo, nanjo pa so v plaseth zlagale štrene ter jih potresale s presejanim bukovim pepelom. Prejo pa so lahko tudi prale v škafih, prekritih s platneno krpo. Nanj so nato posule presejan bukov pepel ter polile z vrelo vodo. Štrene so nekaj ur pustile v lugu, katerega so kasneje odlile ter postopek znova ponovile. Po končnem spiranju preje v reki, so jo obesile na lesene drogove hišnih gankov. Prejo so nato navile na motovilo, s pomočjo katerega so prejo prevezale z vrvico in napravile kito, katero so nato navile na statve. Tkalki sta morali pomagati še dve ženski, ki sta opisano kito odvijali, moška pa sta vrtela zadnji valj pri statvah. Ko je bilo vse navito na statve, se je lahko začelo s tkanjem. Tkalka je stopila na pedal, s tem pa se je posledično dvignil “list”, v katerem so bile napeljane niti. Dvignila pa se je le polovica niti, skozi katere je tkalka zapeljala čolniček z votkom. Z izrazom “votek” imenujemo vse niti, ki so se prečno vtkale med tiste, ki so bile podolžno ležeče. Odvit votek je bil nato stisnjen k tkanini. Stkana platna so lahko na koncu tudi okrasile z različnimi cofki.
Med delom pa so se razvile tudi mnoge navade. Jeseni je bila teritev lanu ena od najpomembnejših jesenskih opravil, katere so opravljale ženske. Gospodarji so naprosili toliko teric, da je bila preja v enem ali pa dveh dnevih otrta. Z delom so začele že zgodaj zjutraj in ponekod zapuščale trlice šele zvečer. Z zimo so nato prišli dolgi večeri, ob katerih so se dekleta in žene zbrale na skupni preji. V vasi je bila navada tudi, da so v kakšni prostorni hiši ali gostilni pripravili skupno vaško prejo, kjer so predice napekle flancatov, medtem ko so moški poskrbeli za vino. Večer se je tako končal s pojedino ter plesom, do pusta pa je bilo vse popredeno. Spomladi so ženske začele s pranjem, kuhanjem in beljenjem, saj so vedele, da se je takrat prt najlepše in najbolj enakomerno obelil.
Platno je uporabljalo predvsem kmečko prebivalstvo, kateremu je služilo za različne srajce, jopiče, hlače, bluze, predpasnike, avbe itp. Pojavnost materiala pa lahko opazimo tudi pri meščanih, kjer je bilo uporabljeno za predpasnike ali spodnjege perilo, torej za neko domačo uporabo. Zaradi razcveta obrti na Kranjskem, je bila izdelava platna tolikšna, da so ga začeli izvažati v sosednje dežele. Večinoma je bil izvoz usmerjen v Italijo, natančneje njena primorska mesta, kjer se je material uporabljal tudi za jadra, pa tudi v Avstro – Ogrsko, kjer je platno slovelo kot zelo kvalitetno.
ZAKLJUČEK
Določeni deli Slovenije se lahko sicer pohvalijo z delujočimi tkalci in tkalkami, saj je ročna izdelava tkanin danes bolj redka. Ohranjanje nekoč tako žive obrti pa poudarjajo tudi različni rokodelski centri z organiziranimi delavnicami, na katerih so predstavljeni lokalni obrtniki.
Summary
WEAVING
Weaving is a method of textile production in which two sets of threads are interlaced at the right angles to form a cloth. Although the looms on which the product was made, have changed over time, the basic principles of weaving have remained the same. The craft flourished on the entire Slovenian territory, especially in the region called Gorenjska, more precisely in the vicinity of Škofja Loka. Flax and hemp were burned in the drying pits near the river. Wooden tools called “trlice” were used to cause friction, with which they separated the fibers from the stem of the flax. The yarn was then combed and cleaned with wooden combs with metal teeth. In the process, the bad yarn was being separated from the good one and wrapped into a big knot. By twisting the yarn with the help of the spinning wheel they made the thread. Due to the natural grayish color, the yarn was first soaked in cold water and then cooked in a pork kettle. The yarn could also be washed in pails covered with a linen cloth. They then sprinkled beech ash on it and poured boiling water over it. Once everything was wound on the looms, weaving could begin. The weaver stepped on the “leaf” and consequently a half of the threads rose. The woman then ran through the threads with a small boat so that they were intertwined perpendicularly and pressed them to the rest of the fabric. The woven canvases could also be decorated with various tassels in the end. During the work, many habits also developed. With winter came the long evenings at which the girls and women gathered and made yarn together. The men later joined them and brought with them some wine, while the women baked some traditional food named “flancat” and the evening then ended with a feast and dancing. The canvas was used mainly by the peasant population, who used it for various shirts, jackets, trousers, blouses, aprons, abbeys, etc. The appearance of the material can also be seen in the townspeople, where it was used for aprons or underwear, so for some domestic use. Certain parts of Slovenia can boast of current working weavers and weavers, as handmade fabrics are rarely found today. The preservation of the once lively craft is also emphasized by various handicraft centers with organized events, in which local craftsmen are presented.
Sara Vidović, 3.f
BESEDILNI VIRI
Tkalstvo, 2018, wikipedia.org, [Citirano: 05.12.2020, 16:35]. Dostopno na spletnem naslovu: <https://sl.wikipedia.org/wiki/Tkalstvo >
NOVAK, Anka,1963, Revija Etnolog, Domače tkalstvo v Gornjesavski dolini, številka revije: Slovenski etnograf 16/17 1963/1964, število strani : 256, [Citirano: 07.12.2020, 20:10]. Dostopno na spletnem naslovu: <https://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/slovenski_etnograf_33_34_novak_domace.pdf>
Kako tkemo na statvah?, 2015, rtvslo.si, [Citirano: 08.12.2020, 21:00]. Dostopno na spletnem naslovu: <https://otroski.rtvslo.si/bansi/prispevek/2644>
RAČIČ, Božo, 1951, Revija Etnolog, Domače tkalstvo v Beli Krajini, Številka revije: Slovenski etnograf 3/4 1951, število strani: 158, [Citirano:09.12.2020, 20:20]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://sem1.ljudmila.net/files/etnolog/pdf/slovenski_etnograf_20_21_1951_racic_domace.pdf>
SLIKOVNI VIRI
Slika 1 – Sušilna jama: Wikimedia Commons, 2016, [Citirano: 10.12.2020, 20:18]. Dostopno na spletnem naslovu: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Stara_”səšivna”_(sušilna)_jama_za_lan_in_sadje,_v_ozadju_”ringelšpil”,_Petrušna_vas_1950.jpg
Slika 2 – Trlica za lan: Šušteršič, Jernej, 1951, Zbirka: Jernej Šušteršič, [Citirano: 10.12.2020, 20:24]. Dostopno na spletnem naslovu: https://www.etno-muzej.si/files/styles/section_image/public/oc/sustersic/5956.jpg?itok=2FZkR2mA
Slika 3 – Kolovrat: Wikimedia Commons, 2020, [Citirano: 10.12.2020, 20:23]. Dostopno na spletnem naslovu: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Preslica,_kolovrat,_Spodnji_Dolič_1963.jpg
Slika 4 – Preslice: Njuškalo, 2020, [Citirano: 10.12.2020, 20:30]. Dostopno na spletnem naslovu: https://www.njuskalo.hr/image-w920x690/stare-stvari/preslica-hrvatska-tradicijska-bastina-etno-prslice-tkanje-slika-129396133.jpg
Slika 5 – Statve: Otroški RTV SLO, 2015, [Citirano: 30.3.2021]. Dostopno na spletnem naslovu: https://th.bing.com/th/id/OIP.yny8tQYMi2dUlqZONEx7BwHaGA?pid=ImgDet&rs=1